Počivam v senci. V rokah držim svinčnik in rešujem sudoku. V nekem trenutku preblisk. Joj, letos sem pa res odklopila … in ob tem ne čutim niti trohice slabe vesti in sem vesela, da mi je to uspelo. Razmišljam, kaj sem se v preteklem šolskem letu naučila. Tako kot se naučijo veliko novega naši otroci, smo se tudi mi. Kajne?
Kaj je tisto, kar sem se naučila jaz?
Rada imam umirjena jutra, ko ni hitenja, priganjanja, ko lahko v miru skuham čaj in ga tudi popijem. Če želim to, sem se morala navaditi, da bolj zgodaj vstanem. Vstati pred ostalimi in se v tišini prebujati in priklapljati na dan. Malo telovadbe, malo miselne priprave na dan, vmes se skuha mamim domači čaj, da lepo zadiši po kuhinji. Temu pa sledi družinska jutranja rutina, ki nam je verjetno vsem znana, a z mojo umirjenostjo. Sliši se tako enostavno, pa ni. Veliko truda, premagovanja je bilo potrebnega, da so zdaj jutra res lepa. No, pa še vedno mi ne uspe vsak dan. Saj to je normalno, a ne?
Moj sin bi rad obiskoval tisoč in eno aktivnost. Omejila sem jih. Zakaj? Ker otrok potrebuje prosto igro in ker potrebuje čas, da se zaigra. V igro, kjer lahko stvari, ki se mu zgodijo čez dan, predela na svoj način.
Potoček, ki ustvarja tolmunčke, reka, ki je izdolbla nenavadne oblike, kamni nenavadnih oblik, storži, trhlene veje, ozke poti v gozdu, kjer drevesa s svojimi koreninami ustvarjajo skrivnostne stopnice. To so najboljše igrače za naše otroke. Seveda je veliko upiranja preden pridemo do tja. A če smo dovolj vztrajni, se vračamo domov nasmejani do ušes in napolnjeni z novo energijo. Nekje sem prebrala, da je narava najcenejši terapevt.
Ste kdaj razmišljali koliko hrupa je okrog nas? Od jutra do večera. Moja mama je delala v tovarni, kjer je bilo veliko hrupa. Ko je prišla domov, je od naju s sestro zahtevala pol ure tišine. To se mi zdi za današnji čas najboljša preventiva pred stresom. To, da znamo biti v tišini in da jo znamo ustvariti. Preden grem iz službe, si vzamem nekaj minut, da se odklopim od službe in z njo povezanih problemov.
Koliko dela imamo z našimi telefoni in ostalimi elektronskimi napravami. Kako smo nemirni, če pozabimo telefon, če se nam izprazni baterija. Delali so raziskave in ugotovili, da je stres, ki nastane ob tem, merljiv s stresom ob smrti drage osebe. Preberimo ta zadnji stavek še enkrat in se zamislimo. Jaz sem se, še vedno me zanese, a se hitreje zavedam svojega vedenja. Ker več naučijo zgledi in manj besede. In otroci nas opazujejo.
Največ pa sem se naučila pri snovi, ki se ji reče skrb zase. V januarju sem obležala za tri tedne. Veliko sem imela časa za razmišljanje. Znebiti se krame. Čustvene, fizične. Iti v svojo globino in ugotoviti, kaj se nam dogaja. Zaslišati sebe v poplavi hrupa, informacij. Slišati se in slediti modrosti, ki je znotraj nas.
Zgoraj našteto so izkušnje, znanje lanskega šolskega leta v moji šoli življenja. Nekje bi se ocenila z odlično, drugje pa še kar nekaj manjka do odličnega znanja snovi. To bom letošnje šolsko leto utrjevala. Drugje pa bom pridobljeno znanje nadgrajevala z novim. Kaj pa se je znašlo na vašem seznamu novih znanj? Se veselite novega šolskega leta? Me prav zanima, katerih novih stvari se boste naučili letos. In ne pozabimo, da nas otroci opazujejo. Bolj kot besede, učijo naša dejanja.
Polonca Maček, uni. dipl. socialna pedagoginja
