Kaj pa lahko naredimo doma? V svoji 20-letni karieri v šolstvu sem spoznala zelo raznolike družine z različnimi vrednotami, naši pogovori so se pogosto vrteli okrog naslednjih dilem.
Ali naj starši pomagajo svojim otrokom pri učenju? Če da, do kdaj?
Mislim, da bi starši svojim otrokom morali vedno pomagati. Dokler znajo in zmorejo, naj pomagajo konkretno pri učenju. Ne govorim o izdelovanju plakatov ter govornih nastopov in pisanju spisov. Govorim o tem, da otroka pred ocenjevanjem starši lahko vprašajo, mu ob nerazumevanju snovi pomagajo kaj razložiti, in o tem, da lahko otroku še kako pomagamo z organizacijo obveznosti, časa in prostora. Ko ali če starši ne znajo pomagati na omenjeni način, pa naj pomagajo s prisotnostjo, spodbudo, skrbjo. Starši naj bi po mojem mnenju aktivno spremljali otrokovo šolsko delo in mu po potrebi pomagali do konca srednje šole. Če je bila v družini taka navada že v osnovni šoli in če sama pomoč ni omejena zgolj na to, da otroka podimo v sobo, potem tudi v srednješolskem obdobju to ne bo problem. Naj poudarim, da je spremljanje otrokovega šolskega dela tudi odličen način ohranjanja odnosa z otrokom oziroma mladostnikom, po katerem marsikateri starši mladostnikov tako zelo hrepenijo.
Ali so počitnice in vikendi namenjeni samo počitku, sprostitvi ali tudi učenju?
Čeprav nekateri psihologi menijo, da morajo biti med vikendi in počitnicami otroci povsem prosti, pa sama ne mislim tako. Sploh pri gimnazijcih se mi zdi izredno pomembno, da jim damo čas za opravljanje obveznosti tudi med vikendi, saj imajo mnogi med tednom športne treninge ali obiskujejo glasbeno šolo in jim časa za šolsko delo zmanjka. Med vikendom lahko pridejo na tekoče z domačimi nalogami in na zeleno vejo s ponovitvijo snovi pri posameznih predmetih. Poleg tega morajo pogosto pripraviti obsežnejše naloge, kot je npr. domače branje na osnovi literarnega dela. To zbrano in skoncentrirano med tednom težko naredijo.
Razumevanje v družini pomeni, da upoštevamo želje in potrebe vseh družinskih članov. Če smo imeli navado, da vsak vikend hodimo na izlete, je prav, da kdaj kakšen izlet izpustimo, če otrok zaradi šolskih obveznosti nima časa. S tem razvijamo vrednoto znanja in izobrazbe, pa tudi odgovornost, predanost in fleksibilnost. Stare navade nas ne smejo omejevati. Včasih je treba spremeniti celo način preživljanja počitnic. Kdaj pa kdaj se je med prostimi dnevi pač treba učiti ali izdelati seminarsko nalogo in Kamenjak ali kakšno drugo priljubljeno počitniško destinacijo prestaviti. To se mi zdi precej bolje, kot pa da mladostnika pustimo doma, ker njegovi načrti niso skladni z našimi. Verjemite mi, še kako potrebujejo našo prisotnost, tudi če velikokrat kažejo nasprotno.
Zakaj ne pisati lažnih opravičil?
Pomembno je, da otroke učimo, naj se svojih obveznosti lotevajo po principu boja in ne po principu bega. Pisanje opravičil, ker se otrok doma uči z inštruktorjem ali ker še ne zna dovolj, ni smiselno in dolgoročno ne prinaša koristi. Poleg tega tako otroka učimo, kako se izogibati obveznostim, in ne, kako zagristi v problem in se z njim pogumno spopasti.
Da bomo tako v šolah kot tudi doma delovali čim bolj preventivno, napolnimo svoje domove s skrbjo in upoštevanjem potreb vseh družinskih članov, ne zbujajmo slabih občutkov drugim, če bomo sami morali načrte prilagoditi, skuhajmo kaj dobrega in za dobro počutje skočimo na bližnji hrib.
Saša Bogataj Suljanović
